ZGODBA O PRAŽENEM KROMPIRJU
Na konferenci UNWTO o vlogi medijev v turizmu, ki je potekala v torek v Zagrebu me je med vsemi predvatelji najbolj navdušila preprosta resnica, ki jo je izrekel novinar Guardiana John Bell. Dobra zgodba je preprosto dobra, če je originalna in se nas dotakne. In takšne zgodbe prepoznajo tudi najboljši svetovni mediji. Če so zgodbe začinjene z zanimivi osebnostmi, politiko in družbenimi fenomeni so lahko zrele za naslovnico. Pri tem PR in spin doktorji ne igrajo prav nobene vloge.
Z moderatorjem znanim hrvaškim novinarjem Mislavov Togonalom nikakor nista prišla skupaj ob provokaciji ali je zgodba o hrvaški kravati dovolj originalna za naslovnico Guardina, Time-a ali CNN-a. Dobil sem občutek, da na Johna zgodba ni pustila kakšnega posebnega vtisa.
Me je pa ob tem ves čas spremljala zgodba o praženem krompirju. Izvirno slovenska in originalna zamisel Draga Bulca in prijateljev. Zgodba praženega krompirja se uspešno razvija skozi čas in vsebuje vse elemente za uspeh. Je povsem konkretna in omogoča enostavno identifikacijo, saj je krompir splošno znan prehrambeni fenomen, ki načeloma poslušalce zanima. Zlahka ji verjamemo in je verodostojna (malce težje je npr. dokazati ali je kravata zares hrvaška srednjeveška iznajdba). Predvsem pa je drugačna in edinstvena, glavni junak KROMPIR pa pozitivni junak zgodbe, saj je poleg Ircev rešil lakote tudi Slovence in mnoge druge evropske narode.
Večina turističnih destinacij ima blagovno znamko, manjka pa jim identiteta in ta se gradi prav na takšnih zgodbah. Najuspešnejše so destinacije, ki znajo blagovno znamko podpreti z jasno osnovno zgodbo in dodatno neformalno zgodbo, ki podpira osnovno in temelji na vrednotah in čustvih uporabnikov – turistov. Zelena zgodba Slovenije je zelo blizu zapisanemu in kot nova nosilna zgodba blagovne znamke slovenskega turizma zelo dobro funkcionira. Manjka ji čustveni del, pri katerem pa bi se morala zgledovati po praženem krompirju kot obveznemu sestavnemu delu nedeljeskega kosila vsake klene slovenske družine.
