ROK KLANČNIK (1966 – 2013)

Ko prebiram stare kolumne, se mi v spomin prikrade najino prvo srečanje. Takrat je bil Rok že turistična legenda, mi pa na začetku razvoja kongresnega turizma. Z njemu značilnim genijem in neustavljivo energijo je poudarjal, da je kongresni turizem aristokracija turizma, ki jo moramo razvijati.
Pri tem nam je nesebično pomagal v različnih vlogah kot direktor slovenskega turističnega predstavništva za Beneluks in Francijo v Bruslju, kot osebnost in kot pisec nepozabnih kolumn, iz katerih veje Rokov genij. Čeprav jih je rad začenjal provokativno, jih je rad zaključeval z mislimi, ki se berejo kot vizija in usmeritev slovenskega turizma. Kot kolumnista ga je odlikovala strokovnost, ki jo je znal oblikovati v najbolj prijetne pripovedi o poteh in stranpoteh slovenskega turizma. Govoril, pisal in bral je v osmih tujih jezikih, ki jih je, kot je sam dejal preprosto oboževal. Rok je izgubil boj s težko boleznijo, njegove misli, knjige, kolumne in skupni projekti ostajajo z nami. Rok je bil največji in doslej edini slovenski turistični erudit, svetovljan in studenec modrosti, iz katerega bomo še naprej črpali.

Počivaj v miru, Roko!

ENFANT TERRIBLE
 Oktober 1, 2010  2010, Intervjuji, Kongres intervjuji, St. 4/2010 (IV.)

Se nam predstavite v dveh povedih? V prvi se predstavite kot oseba v zasebnem življenju, v drugi pa kot oseba v javnem življenju. 
Sem človek, ki že vse življenje išče neko pravo ravnotežje med zasebnim in poslovnim življenjem. Ne vedno uspešno, priznam. Toda vsaj trudim se, bi nekako rekel Jack Nicholson v filmu Let nad kukavičjim gnezdom. V poslovnem svetu pa sem kar dobro zasedel mesto strateškega komunikatorja in oblikovalca mnenja v destinacijskem menedžmentu, dežurne tečnobe in prostovoljnega sommeliera.

Katere strokovne revije s področja turizma prebirate? 
Najraje imam seveda Kongres, a jih še kar nekaj, na primer češki MICE Central & Eastern Europe je precej informativen, v Belgiji pa redno spremljam MIM. Oh, pa vsako revijo, na katero naletim, zlasti angleške. Res najraje – za dušo – imam revije s področja turizma in kulinarike (npr. Food and Travel). Za študij pa Annals of Tourism Research in Journal of Travel & Tourism Marketing.

Katera je bila zadnja knjiga, ki ste jo prebrali, in katero knjigo bi priporočili našim bralcem? 
Vsekakor je to The 48 Laws of Power Roberta Greena, a tudi njegova Umetnost zapeljevanja (The Art of Seduction) je odlična. Glede na stanje duha v Sloveniji pa bi vsem iz srca priporočil Moč prijaznosti Piera Ferruccija.

Kateri je bil zadnji dogodek, ki ste se ga udeležili? 
Konec avgusta je bila to predstavitev in pokušnja sedemdesetih vrhunskih evropskih vin v bruseljskem hotelu Le Meridien – med Slovenci sta si na naš ponos udeležbo izborili hiši Movia in Čotar. Menim, da tudi tako ekskluzivni dogodki sodijo v našo panogo poslovnega in kongresnega turizma.

Kateri film ste si nazadnje pogledali? 
Belle Époque – prečudovita, duhovita španska drama iz leta 1992 režiserja Fernanda Truebe. Penelope Cruz je bila še tako neholivudska, modrček pa je imela zagotovo dve številki manjši … Španski film mi da vse, kar v vsakem slovenskem pogrešam – ljubezen do življenja, ljubezen do ljubezni in dozo prismuknjenosti.

Koliko tujih jezikov govorite? 
Govorim, pišem in berem v osmih tujih, v nekaterih tudi v dialektih. Ruska azbuka mi je malo zarjavela … Jezike in njihove različice preprosto obožujem. A kaj bi to (šmrc!), če pa nam v poslovnem svetu (in kmalu tudi v zasebnem?) vse bolj vlada ingliš?

Vaš vzornik v mladosti in danes? 
V otroštvu seveda Kekec, v zadnjih dveh desetletjih pa, po globokem srečanju z argentinsko kulturo, Carlos Gardel. Carlitos je bil pevec tanga, ki se je povzpel iz uboštva v mednarodno slavo in v čast svoje kulture ter domovine.

Katera je bila vaša prva in katera je vaša zdajšnja zaposlitev? 
Že kot študent sem bil vsako poletje »na knjižico« zaposlen v poreškem uradu Kompasa Jugoslavije. Nato sem bil tudi poklicni novinar. Zdaj pa »združujem delo in sredstva« kot uslužbenec Slovenske turistične organizacije in njen vodja predstavništva v Bruslju za Beneluks.

Kaj najprej naredite, ko pridete v službo? 
Izbrišem najmanj 30 pošiljk »spama«, nato pa v pregledu člankov o turizmu v slovenskem tisku pikolovsko raziskujem, kdo se je tokrat vpisal med »poznavalce« naše panoge.

Kaj vas je v življenju najbolj zaznamovalo? Je bila to oseba ali dogodek? 
Izguba očeta v zgodnjem otroštvu. Ta mi je, kljub svoji drami, dala ogromno moči za življenje.

Bi lahko izpostavili vašo najboljšo in najslabšo življenjsko izkušnjo? 
Najboljša je bila vsekakor zmaga na javnem razpisu za službo direktorja komuniciranja na Svetovni turistični organizaciji v Madridu. Najslabša … Bilo je veliko slabih, a nobeni nisem dovolil, da bi me spravila na kolena.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni? 
Kar stopim se od ponosa, ko mi moj sin Maj reče, da sem najboljši očka na svetu.

Katera oseba je najbolj pozitivno in katera najbolj negativno vpliva na slovenski turizem? 
Uh! Ne dam se, odgovoril bom! Prelomna – v pozitivnem smislu – oseba slovenskega turizma je bil leta 1995 tedanji državni sekretar za turizem Peter Vesenjak. Ta si je drznil potolči (postsocialistične) mline na veter, ustanovil je (poznejšo) Slovensko turistično organizacijo, zamenjal uveli lipov list in zapeljal nacionalni turizem na pravo smer. Zelo cenim tudi Dimitrija Picigo in njegovo delo zadnjih štirih let. Negativcev pa je bilo med nami vedno veliko, a niso vredni omembe. Tu mislim na ljudi, ki so imeli oblast in možnost, pa niso naredili nič.

Katero zgodbo o uspehu na področju turizma bi izpostavili? 
Omenil bom kar dve: razvoja slovenskega kongresnega turizma in naravnih zdravilišč. Oba sta bila povezana z ogromnimi težavami in pogosto brez podpore javni upravi, a uspelo je in nanju sem v tujini zelo ponosen. Bodimo vsi.

Katera trženjska ideja se vam je najbolj vtisnila v spomin na področju turizma? 
Na sončni strani Alp. Neprekosljivo.

Kaj pogrešate v slovenskem in JV evropskem kongresnem turizmu? 
Slovenski in JV evropski kongresni turizem se spreminjata po svoji logiki. Slovenskemu manjka nekaj samozavesti – boljši smo, kot si včasih upamo priznati! Majhni bomo vedno, smo pač veliki v srcu, kot pravijo naši »fuzbalerji«. Poudaril bi le še večjo potrebo po zavezanosti novi trajnostni formuli PPP (people, planet, profit) in pa to, da bi morale oblasti še večjo pozornost namenjati infrastrukturi (cestam, letališčem in železnici), ki je ključ do uspeha.

Bi nam zaupali, kateri je vaš najljubši spomladanski, poletni, jesenski in zimski kraj? 
Oh, rad bi povedal, pa se bojim, da sem tak begavec, da najljubše še vedno iščem, in sicer v različnih letnih časih. Mednje že sodijo mesto Buenos Aires, pa Pokljuka, ena majhna hiša v Premanturi in okolica Kranjske Gore, ko je tam vsaj meter snega.

Kaj počnete v prostem času? 
Doslej sem si v prostem času belil glavo, zakaj nimam nobenega prostega časa in da moram ves čas delati. Od zdaj (odkar sem čisto nedavno premagal hudo bolezen in scvrl škampa, ki sem ga redil v prsih) bo drugače: še bolj se bom veselil potovanj, službe in študija, dobrih jedi s tartufi, smeha s prijatelji ter crkljanja z življenjem.

Življenjski moto? 
Ne živi tako hitro, da te angel varuh ne bi mogel dohitevati.