PREŽIVETJE NA VRHU
Desetletje kongresne drame
Ni pomembno, kaj stoji na poti projektu, potrebno se je potruditi, da ga izpelješ po najboljših močeh. Pri tem se z ekipo nehote spraviš iz območja ugodja, ki ponuja varnost, lagodje in kontrolo. Te misli se mi v olimpijskem duhu motajo po glavi ob začetku zimskih olimpijskih iger v Sočiju.
Če so vsi zadovoljni, je nekaj hudo narobe. To pomeni, da se nahajamo v območju udobja, ki ne prinaša razvoja in rasti. Zdi se, da se podobno dogaja slovenskemu kongresnemu turizmu. Deset let sem ga aktivno soustvarjal in se s kolegi trudil, da ga premaknemo iz območja ugodja novim projektom in izzivom naproti. Premikali smo meje z zelenimi srečanji, IMEX challenge-om, kongresnimi standardi, povezovanjem v okviru JV Evrope, ohranjanjem čebel, Akademijo Conventa in drugimi izobraževanji ter projekti, ki smo si jih izmislili in tudi izpeljali z ogromno prostovoljnega dela posameznikov. Brez nepotrebnega razpredanja in razglabljanja, po metodi “just do it”. Conventa nas je postavila na kongresni zemljevid, na lepem smo postali pomembni kongresni igralci. Ali smo zares sposobni to izkoristiti?
Normalno je, da se mora vedno pojaviti kakšen nergač, ki postavlja vprašanje smiselnosti povezovanja in združevanja. Bolj pomembno je vprašanje, kaj potem, če združevanja v obliki kongresnih uradov ne bo več. Kdo bo prevzel vlogo razvoja. Po logiki novodobnih meetokokratov in drugih manipulatorjev bo vse uredil trg sam od sebe. Hotelirji bodo poskrbeli sami zase in se bodo začeli ukvarjati še z organizacijo dogodkov. Če pa še malce porinemo in polobiramo, nam bo pa še bolje in hitro bomo spet v območju ugodja. Gasilcev sicer v normalnem območju ugodja ne opazimo, šele ko se zgodi katastrofalen žled, se zavemo, kako pomembno vlogo imajo. Podobno je s kongresnimi uradi. Ko postanejo samoumevni, so pogosto na tnalu razmišljanja, zakaj pa jih sploh potrebujemo, saj nič ne delajo in so nekoristni. Šele, ko jih ne bo več, se bomo zavedli, kako pomembni so. Žal običajno meetokratski tumor odrežemo prepozno.
Kaj je narobe? Najbrž to, da imamo nadpovprečno talentirane posameznike in vrsto navdušenih mladincev, vendar z njimi nihče ne dela načrtno. V dobi šolanja ne dobijo dovolj širokega znanja, saj sistem usposabljanja v slovenskem kongresnem turizmu ne obstaja. Redki poskusi šolanja na univerzah so tako površni, kot da smo sredi osemdesetih in se svet še ni popolnoma digitaliziral. To pripelje na plan široko paleto nekompetentnih kvazi strokovnjakov, ki se kalijo v nekonkurenčnem okolju. Kdor pač nima znanja, pa se rad potuhne in v zasedi čaka na svojo kongresno priložnost in sladko upokojitev. Žal bo vedno korak zadaj za konkurenti , trendi in svetom, ki svojo industrijo razvija s strastjo in pogumom. Vsa čast izjemam v posameznih slovenskih kongresnih podjetjih.
Globoko sem prepričan, da se je za uspeh potrebno premakniti iz cone udobja ali bolj po domače povprečnosti. Razvoj kongresne industrije mi je bil osebno velik osebnostni izziv zadnjih desetih let. Življenje nas pogosto vrže iz cone udobja in sam na to vedno gledam skrajno pozitivno, saj imam v zadnjih dveh letih s tem bogate osebne izkušnje s sanacijo lastnega podjetja.
Če bo v kakršnikoli strukturi povezovanja slovenske kongresne industrije v prihodnje prevladovala podjetniška logika, se nam obeta svetla prihodnost. Če pa bodo vajeti prevzeli meetokrati s pedigrejem karkšnihkoli uslužbencev in podobnih parazitov s političnimi in prijateljskimi zvezami, me takšno združevanje ne zanima in v njem nikakor ne želim sodelovati. Njihov edini interes je ohranjati svoje privilegije in jim je za slovenski kongresni turizem malo mar. Predvsem zato, ker za nič ne znajo prevzeti osebne odgovornosti. Sam za svoje dolgove in napačne odločitve odgovarjam osebno in z lastnim premoženjem. Vse, kar delam, neposredno ogroža mojo družino. To je del svobode, ki si jo večina ljudi ne želi in tudi ne zdrži pritiskov. Večja ko je odgovornost, večji je pritisk z vseh strani, podobno kot na olimpijskih igrah, če malce karikiram aktualni duh časa.
Smo na prelomnici, saj se pomikamo nazaj proti povprečju, ki teži k temu, da tiste, ki odstopajo, vleče nazaj. S tem se vzpostavlja nekakšno ravnovesje. Stranski forumaški produkt tega so v Sloveniji žalitve, kritike in celo grožnje in javno blatenje.
Na celotni slovenski kongresni industriji stoji presoja ali bo prihodnost povprečna ali pa nam bo uspel nov preboj. Glede na izjemne pogoje, ki so nam za to dejavnost dani od boga, imamo najboljše pogoje za uspeh na področju butičnega kongresnega turizma, vendar bo potrebno stopiti iz jamraške cone udobja. Sicer pa dnevno srečujem vedno več mladih kreativcev, ki jih poganja povsem drugačen motiv kot okostenelo sceno. Njihov drive je goreča želja po drugačnih dogodkih in industriji, želja po uspehu Slovenije, zaradi katere so pripravljeni iti skozi vsako oviro. Pri tem jim lahko največ pomagam, če spreminjam percepcijo, da smo žrtve problemov, v aktivno reševanje problemov. In problem solverjev nam v tem trenutku najbolj manjka. Upam, da te nove sveže pozitivne energije ne bomo prehitro zatrli, preden nam pobegne v tujino. Kot vedno pa jo je potrebno povezati in usmeriti v nov grozd kreativne kongresne industrije.
Kdo jih je naredil? Švicarji vendar!
Mlade kongresne pionirke – naša prihodnost!
