ARISTOKRACIJA TURIZMA

INCENTIVI, BLIŽNJICA DO SLOVENIJE PETZVEDIČNIH DOŽIVETIJ

Članek pišem sredi obiska najbolj luksuznih tajskih destinacij in hotelov in misli mi ves čas uhajajo v domovino. Tajsko in Slovenijo je resda težko primerjati, vendar mi je ravno kruzanje po galaktičnih hotelih in resortih sprožilo vprašanje glede razvoja luksuznega turizma v Sloveniji.

Vsaj meni je dilemo o luksuznem turizmu že davno razčistil pokojni Rok Klančnik. Za aristokracijo turizma je razglasil kongresni turizem in znotraj tega incentive produkt. To je rad utemeljeval z visoko potrošnjo in dobro znanimi multiplikativnimi učinki kongresne industrije. Njegove misli se berejo kot vizija za usmeritev slovenskega turizma v času, ko medijski prostor polnijo bolj ali manj posrečeni novinarski članki o negativnih vplivih turizma. Mimogrede po mojem skromnem mnenju še zdaleč nismo na maksimumu nosilne sposobnosti Ljubljane in prostora za pameten in vzdržen turistični razvoj je veliko.

Od Rokovih preroških besed je minilo dobro desetletje, kj ga je zaznamovala globalna finančna kriza s ponovnim preporodom slovenskega turizma v zadnjih letih. Rast je bila roko na srce sprožena tudi s krizo v Turčiji, Egiptu, Tuniziji, pa tudi z bolj jasnim in usmerjenim trženjem. Slovenija se tako danes trži kot butična destinacija za petzvezdična doživetja.

Takšen turizem največkrat najbolj banalno povezujemo s prestižnimi hoteli.
Če pogledamo na karto sveta, je največja koncentracija takšnih hotelov v državah tretjega sveta. Razlogov je veliko, še najbolj pa investitorje prepriča sveta trojica: davčne olajšave, poceni delovna sila in relativno visoka zasednost kapacitet. Ta je tudi sicer v kombinaciji z REVpar in ADR najbolj preprost kazalec, kako zares seksi je turistična destinacija.

V regiji je na to karto najbolj prepričljivo zaigrala Črna gora. Kombinacija liberalne politike, naravnih lepot in pragmatičnosti črnogorske politike je državo izstrelila v orbito mednarodnega luksuznega turizma.

Pri nas se kakšna radikalna revolucija ne dogaja in ne kaže, da se bo v kratkem času kaj veliko spremenilo. Kljub temu nas turistični propagandisti prepričujejo, da je prihodnost slovenskega turizma prav v luksuznem turizmu, karkoli že to pomeni.

Vmes se je odnos do luksuza temeljito spremenil. V obdobju atomizacije, individualizcije  vsega in vseh, na to vprašanje najdemo nešteto odgovorov.

Za ljubitelje psov je največji luksuz turistični produkt, kjer se od srca trudijo razumeti potrebe pasjeljubcev in jih ne preganjajo in silijo v zadnjo sobo blizu požarnih stopnic. Za zagrizene kolesarje so luksuz označene kolesarske poti, varen prostor za dragocene konjičke, družba istomislečih, športni imidž destinacije itn.

Zdi se, da nam manjka vizija, kakšen luksuzni turizem si pravzaprav želimo.

Ali bomo razvijali  gastronomski, kolesarski,  vinski, pohodniški, hipsterski, rockerski, festivalski, LGBT ali zeleni luksuz.  Radi bi bili vse. Vsega se žal ne moremo iti, čeprav se po letošnjih promocijskih aktivnostih na tem področju zdi, da bomo z nekaj sejemskimi nastopi in prestižno promocijo v New Yorku že jutri otepali bogatih Amerikancev.

Ob tem pa se prav nihče ni lotil resne analize trga, analiziral potenciala  in strukturirano začel s trženjem. Zdi se, da smo spregledali tudi dejstvo, da nam za prodor manjka vsaj 1.000 sob v luksuznih hotelih ne glede na to, kakšna bo nova kategorizacija hotelov.  V majcenem tajskem mestu Hua Hin so skoncentirane vse prestižne svetovne in lokalne hotelske blagovne znamke. Skupaj lahko zagotovijo 11.000 sob v štiri in petzvedičnih hotelih. Direktor hotela Marriot Huan Hin se je ponosno pohvalil, da je povprečna letna zasedenost hotela 89 %, v veliki meri po zaslugi incentive skupin iz Kitajske, Japonske , Koreje in Indokine.

Zdaj pa k bistvu. Po mojem globokem prepričanju in izkušnji tega tedna imamo resnično izjemne pogoje na enem od najbolj donosnih segmentov kongresnega turizma. Na področju incentivov ali motivacijskih srečanj še zdaleč nismo izkoristili vsega, kar nam omogoča izjemen potencial naše države.

To je posledica dolgoletnega životarjenja Kongresnega urada Slovenije, ki je šele z osamosvojitvijo STO lažje zadihal do takrat pa na hlape opravil pionirsko delo. Zdaj pa gre zares. Če bo državna promocija streljala na vse konce, ker se ji zdi luksuzen turizem perspektiven in ob tem spregledala, kako veliko priložnost imamo na področju incentivov, je čas za pravo malo revolucijo.
Da imamo prav na tem področju veliko priložnost, so mi nedvomno potrdili tajski kolegi, ki so na listi prioritet za prehod iz masovnega v luksuzni turizem na prvo mesto postavili incentiv produkt. To zelo dobro razumejo tudi naši sosedje v Avstriji in zadnjih nekaj let tudi Hrvaška. Ta je z Dubrovnikom postala najbolj popularna incentive destinacija v JV Evropi.

Naj naštejem nekaj preprostih razlogov, zakaj so incentive ali motivacijska potovanja ključna, najkrajša in najhitrejša taktična pot do luksuznega turizma v Sloveniji. Pri tem se opiram na uradne statistične podatke združenja SITE, saj konkretnih podatkov za Sloveniijo še nimamo. Podatki se nanašajo na relativno primerljiv nemški trg:

1. Povprečni dnevni budget za incentive potovanja domačih podjetij v Nemčiji je 435 EUR na udeleženca na dan. Budget varira od 201 do 600 EUR/dan.
2. Povprečni dnevni budget za incentive potovanja tujih podjetij v Nemčiji znaša 605 EUR, pogosto pa presega 800 EUR/dan.
3. Povprečna dolžina incentive potovanja je 3,2 dni, kar znanto presega trenutno povprečno dolžino bivanja v Ljubljani.
4. Povprečna velikost skupin se giblje od 20 do 90 udeležencev.
5. Glavni kupci incentive programov so banke, zavarovalnice, IT in avtomobilski sektor. Posamezna podjetja iz teh panog povprečno organizirajo do 30 dogodkov letno.
6. Incentive zgodbe potekajo preko celega leta še posebej popularni pa so izvensezonski meseci marec, april in maj ter jesenski september, oktober in november. S tem v veliki meri prispevajo k desezonalizaciji destinacij.

Incentive produkt je pisan na kožo Sloveniji

Trenutna promocija Slovenije kot zelene, zdrave in aktivne butične destinacije je v skladu s trendi in povpraševanjem organizatorjev incentivov. Na roko nam gre sprememba politike podjetij, ki zaradi varnostnih razlogov vedno več dogodkov organizirajo v Evropi. V trendu je iskanje avtentičnih in pristnih zgodb in doživetij, ki izpodrinjajo nekoč vseprisotne adrenalinske zgodbe. V Sloveniji jim na tem področju lahko veliko ponudimo. Ko smo pred leti prvič izdali “Slovenian Incentive Ideas Book”, smo zbrali 62 vrhunskih idej. Mednarodni trg jih je odlično sprejel in danes predstavljajo eno od orodij, s katerim Kongresni urad Slovenije uspešno trži Slovenijo.

Poleg tega imamo razvito celotno agencijsko strukturo od vrhunskih teambuilding agencij do prepoznavnih in dobro delujočih DMC-jev. Skratka produkt je razvit, relativno prepoznaven, le za trženje nam vedno zmanjka sredstev in pa kreativnosti. Gre namreč za zahteven B2B trg, kjer tekmujejo s precej bogatejšimi državami, npr. z Dubajem. Celotno trženje k sreči temelji na gradnji odnosov, ki jih lahko vzpostavimo na inovativen način z vrhunskim znanjem, ki ga Slovenija celo izvaža po svetu.

Slovenija je na incentivu področju nedvomno prišla na radar mednarodnih incentive organizatorjev. To mi potrjuje tudi konkurenčne destinacije iz regije, ki jih trenutno marketinško podpiramo. Kako bomo izkoristili momentum pa je precej odvisno tudi od turistične politike, strategije in taktike.

Kongresni urad in nekaj proaktivnih slovenskih DMC-jev je opravil pionirsko in težaško delo na področju prepoznavnosti in direktne prodaje produkta. Pri tem je veliko vlogo odigrala tudi kongresna borza Conventa, ki je v Slovenijo v devetih letih pripeljala 1887 potencialnih kupcev.

Problematično pa je, da se trženja luksuznega turizma ne lotevamo strateško in na temelju realnih virov in ocene tržnega potenciala. Nekakšnega operativnega načrta za luksuzni turizem do danes še nisem videl. Zdi se, da se nam promocija luksnega turizma dogaja sama od sebe.

Zato je nujno potrebno zagotoviti dodatna vlaganja v trženjske aktivnosti. Zagotoviti pa bo potrebno strokovno izobraževanje in usposabljanje kadrov, da se ne bomo čez pet let spraševali kje so kadri, ki bodo izvajali incentive programe.

Rok Klančnik je videl čez planke in vedel, kakšna prihodnost nas čaka. Kako jo bomo znali zares izkoristiti, pa je odvisno predvsem od nas samih.