KRIZA SREDNJIH LET
Če me vprašate ali imam z razumevanjem generacije Y težave, bom kategorično odgovoril “jst pa res ne.” To je bil zame vedno bolj mit kot realnost. Zakaj je to vprašanje sploh pomembno. Če na milenijske sodelavce rojene med 1981 in 2001 pogledam pobliže, vendarle obstajajo razlike, ki se jih moramo kongresni in vsakršni organizatorji zavedati in jih poskusiti razumeti, saj bomo sicer organizirali samo še dogodke za zgodnje upokojence generacije X. Najbolj očitna kontekstualna razlika z mojo generacijo je, da angleško govorijo bolje kot hrvaško. To sproža val začudenja in prvi medgeneracijski šum, ki kaže na nerazumavanje mojega plemena, da je svet generacij postal globalen in ni več nacionalen.
Preden nadaljujem z “neksterji”, pa še nekaj malega o mojem videnju svoje tranzicijske generacije. Zaradi tranzicijske zgodovine polne zgodovinskih in drugih usodnih dogodkov, smo verjetno najbolj pesimistična generacija. Želimo si neodvisnosti in samostojnosti in ne maramo avtoritet. Cenimo prijateljstvo in dobre odnose, ter se radi družimo interesno ali strokovno. Ocenjujem, da smo tudi dobri in pragmatični timski sodelavci. Sicer pa zaradi ekonomske, družbene in ekološke realnosti veljamo za izgubljeno generacijo. Kot izraziti individualisti pa smo si najbrž z generacijo Y bolj podobni kot si sami želimo priznati.
Milenijski neksterji so odraščali v povsem drugačnih okoliščinah, ki so oblikovale njihov generacijski slog in vplivale na to, kaj si mislimo drug o drugem.
Prva razlika, s katero se moramo soočiti je, da zahtevajo veliko. Rojeni so bili v pozitivnem in izjemnem zgodovinskem času, ter nikoli niso živeli v izrazitem pomanjkanju. Gre za prvo generacijo, ki je imela neskončne možnosti izbire. Posledično to pričakujejo tudi v podjetju ali na projektih, na katerih sodelujejo. Zato so pogosto zelo kritični do podjetja, kar je precej težko sprejemljivo za podjetnike, ki smo osebno vključeni v lastništva podjetij.
Druga je, da so precej manj zvesti kot moja zmedena in indiviudalistična X generacija. Zaradi mnoštva dražljajev, ki so jim izpostavljeni od rojstva, so tudi odnosi le niz dražljajev, ki so posledično površinski in kratkoročni. Zato potrebujejo dogodke, ki so v kontekstu zabave, na račun spontanosti in kakovosti odnosov.
Tretja značilnost je iskanje ugodja in najkrajše poti do prijetnega življenja. S tem je povezano prevzemanje odgovornosti. Če je imela bivša JNA kakšen pozitiven vpliv na mojo generacijo je bilo spoznanje, da je v življenju potrebno sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Ko se milenijska generacija naveliča odgovornosti jo preprosto zamenja . To je eden od razlogov za pogosto menjavanje služb.
Četrta razlika je nezaupljivost do avtoritet. Želja po sodelovanju pri odločanju je velika in jo moramo znati upoštevati in se naučiti poslušati. Celo naročnike včasih obravnavajo kot svoje kolege.
Peta razlika pa je tekmovalnost in egoizem, ki ga vzpodbuja šolski sistem in ki je tuj romantičnim konceptom moje generacije. S tem je skregan koncept varnosti, ki jo pričakujejo na delovnem mestu in jo zelo cenijo. Bolj kot sproščenost in neformalnost na delovnem mestu cenijo urejenost in predvidljivost celotnega sistema.
Živimo v svetu, ko je vedno povezana generacija tudi zelo občutljiva za kritiko, ki jo dojema zelo osebno in čustveno. Tudi takšne reakcije je potrebno razumeti v kontekstu, saj sicer službo in projekte dojemajo kot sredstvo za pridobivanje finančnih sredstev, s katerim si kupujejo prosti čas za lastno ugodje.
Gre za najbolj izobraženo generacijo, ki se po mojem najbolje počuti na kreativnih in individualnih delovnih mestih, na katerih se lahko uresničijo njihovi potenciali . S tem je povezan fleksibilni urnik brez strogega delovnega časa. Zagotoviti jim moramo izzivalno in zahtevno delo, ki bo pripomoglo k njihovemu osebnostemu razvoju. Znati poskrbeti, da jim ne bo dolgčas in da bodo dobili vse odgovore na vprašanja y- zakaj?
Vse skupaj lahko strnemo v zaključek, da imamo preprosto drugačen vrednosti sistem, v katerem so “neksterje” zaznamovale nove tehnologije in optimizem. Zagotovo pa je edina prava pot medgeneracijski dialog in izogibanje stereotipnim ocenam in mitom. Pozitivna interkacija med generacijami zagotovo in preizkušeno izboljša kreativnost in inovativnost. Razumevanje razlik pa omogoča lažje izkoriščanje skritega potenciala, ki se skriva predvsem v usmerjenosti na rezultate in bolj učinkovitem delu.
