BALKANIZACIJA EVROPE IN EVROPEIZACIJA BALKANA
Vrvež na Baščaršiji v zgodnjem poletnem dnevu spominja na stare čase. Multikulturnost Sarajeva se meša z multikulturnostjo njegovih obiskovalcev, med katerimi prevladujejo organizirane skupine iz držav bivše Jugoslavije in Azije. V mesto se je v turističnem smislu spet vrnil pozitivni olimpijski duh, ki je nekoč presegel vse sterotipe o balkancih in pustil vtis, da so bile zimske olimpijske igre leta 1984 najboljše ever. Legendardni Vučko je omniprezenten na stojnicah z bižuterijo, kjer najdeš tudi druge jugonostalgične spominke. Sarajevo je duša, srce in vsi mogoči stereotipi Balkana 100 % skoncentirani na enem mestu.
Ko sva se s kolegom vrnila s poslovne poti po JV Evropi je prevladovala pozitivna izkušnja. Bolj kot pred leti, ko je po glavi rojila podoba regije obremenjena s stereotipi. Poenostavljeno negativen in celo zaničljiv pogled na regijo so povozili pozitivni občutki ob pogledu na čudovito naravo in neizmerno gostoljubne prebivalce. Daleč od podobe fanatičnih plemenskih bojevnikov iz devetdesetih let in stereotipov o antipodu razvite Evrope. Odpad Evrope, evropska periferija, slepo črevo Evrope, regija mitskih plemenskih spopadov, te in druge fatalistične predstave mu dajejo pridih skrivnostnosti, kjer lahko doživiš različne bizarne situacije. Pravi evropski avanturistično-pustolovski safari v katerem se dobro znajde samo Indiana Jones s prijatelji.
V realnosti se po 20 letih od krvave morije zdi, da se je življenje počasi vrnilo v normalne tirnice in tudi infrastuktura je vedno boljša. Celo v Bosni se avtoceste in stolpnice gradijo s pospešnim tempom krizi navkljub. Po vrnitvi domov se zdi, da je trenutno stanje v svetu bolj balkansko kot v samem srcu regije. Še posebej, če se vrneš v Slovenijo in se v tednu odsotnosti zgodi veliko, vključno z obsodbo bivšega predsednika vlade. Kamorkoli pogledaš, katastrofe, spopadi protestnikov s policijo in svetovnim bančnim sistemom, državni preobrati, borba proti tajkunom. Vse to zveni in se bere kot pravi balkanski roman. Balkan proti temu danes izgleda presenetljivo mirno. Vojna sredi devetdesetih je zaustavila razvoj in regiji, čeprav se sliši cinično, zagotavlja pristnost, ki so jo na zahodu zavrgli desetletje in več nazaj. Regija je ponovno vznemirljiva in turistično zaželjena.
V regijo se je vrnil tudi turistično-kongresni optimizem. Če spregledamo vse prestolnice novonastalih držav regije, je srce kongresne regije od nekdaj Dubrovnik. Duh srednjeveške republike, ki je trgovsko obvladovala velik dela Balkana, se je vrnil v turističnem smislu. “Gosparski” podjetniški spirit je v regijo pripeljal vrhunske kongresne dogodke in igralce iz premier kongresne lige. Dubrovnik predstavlja civiliziran evropski del kongresne ponudbe, katerega antipod je parafrazirano divja notranjost regije. Drug brez drugega ne moreta shajati.
Regija ima v primerjavi z drugimi izjemen kulturni in naravni potencial. Po drugi strani je glavni problem še vedno dostopnost in v nekaterih mestih regije pomanjkanje prave kongresne infrastrukture. Vendar se stanje korenito izboljšuje. Za to skrbijo investitorji, ki po vrsti odpirajo nove hotele, prihajajo mednarodne hotelske verige, regijo odkrivajo redni in nizkocenovni prevozniki.
Dualizem med Evropo in Balkanom z vsemi antagonizmi je del evropske identitite, ki sveža in polna nove energije vabi kongresne organizatorje, da jo na novo odkrijejo. Kolikor bolj bežimo od te identite, bolj se nam vrača tudi kot zanimiv motiv kongresnih in turističnih potovanj. Zdi se, da so kongresni organizatorji in navadni turisti ta motiv ponovno spoznali. Takoj za rockerji in estradniki, ki to že dolgo vedo in od tega dobro živijo. Npr. balkanska Madona Severina.
