100 DNI DO POPOLNE KONGRESNE INDUSTRIJE
SLOVENSKI KONGRESNI MITI IN LEGENDE
Takole je bilo: razvili smo najboljši promocijski projekt, ki so nam ga zavidali v celi Evropi, še najbolj pa naši sosedje. Nenazadnje so poslovni model z imenom vred celo skopirali in prenesli na sever Evrope. V Slovenijo je zaradi projekta prišlo preko 500 potencialnih kongresnih organizatorjev, vsak s potencialnom poslom v žepu. Še več jih je zaradi dobre zgodbe prvič slišalo za kongresno Slovenijo. Pa nas je zadela značilna slovenska agresivnost, ki je namesto navzven, obrnjena proti nam samim. Če se projektu in njihovim idejnim očetom samo malce zatresejo kolena, zacvetimo od privoščljivosti in samouničevanja. Pravi slovenski projektni mazohizem. Če že uspeš v tujini, to pomeni, da boš doma sprejet z ognjem in mečem.
Poglejmo pobliže: Slovenska kongresna industrija je odsev slovenske družbe. Drugače pravzaprav ne more biti. Do tujcev smo načeloma prijazni in gostoljubni, celo pretirano prijazni. Nismo pa prijazni in spoštljivi drug do drugega. Posledično nam namesto strokovnosti in profesionalnosti kroji usodo peščica neolibelarnih tajkunov s tehnokratskim pedigrejem. Priljubljeno gradivo na njihovi nočni omarici je Machiavellijev Vladar. Bolj je pomemben videz poštenosti, kot zaresna poštenost. Zato se ne gre čuditi, če smo na lestvici skorumpiranosti presegeli vse države nekdanje Juge, kar nam zagotovo ni v čast. Cilj posvečuje sredstvo, pravi gospodar.
Skupna značilnost je jamranje, da ničesar ne moremo spremeniti, ker nas je preprosto premalo. Da smo slabo prepoznavni, ker nimamo dovolj sredstev za promocijo. To je prikladno opravičilo, da ničesar zares ne ukrenemo. To hitro vodi v povprečnost, ki se najbolj pozna na vedno slabših rezultatih kongresne industrije. Mednarodne lestvice konkurenčnosti kot je ICCA, UIA in druge, ne lažejo. Če kakšen projekt štrli iz povprečja ga je potrebno po hitrem postopku prizemljiti, da ne bo spreminjal stanja. Vsi enaki, vsi povprečni.
Tudi kongresniki smo se začeli deliti na vaše in naše. Četudi je nekdo slab, samo da je naš. Iz tega izhaja poslovni model roka roko umije, ki je ena od značilnosti slovenskega razmišljanja. Vsi smo enaki in vsi za vse enako sposobni. Kariera se začne in konča, ko zmanjka znancev in prijateljev. Po metodi negativne selekcije so se razvili aparatčiki, ki so omniprezentni v vseh državnih inštitucijah, ki odločajo o kongresnem turizmu. Važno je, da si sovaščan in da se najprej poskrbi za svoje. Ker večina slovenskih kongresnikov ni v sorodu z vodilnimi turističnimi politiki, capljamo že za destinacijami, ki so bile vrsto let za nami, danes pa nas kot Hrvaška in Srbija prehitevajo po levi in po desni.
Ko jim postrežemo s podatki mednarodnih statistik o pomenu kongresne industrije, ki samo v ZDA zaposluje 1,7 miljona profesionalcev in je po ustvarjenem prometu večja od avtomobilske industrije, samo nejeverno skomignejo z glavo. Ko jim predstavimo alarmantno stanje zapisano v resolucij o strateških usmeritvah slovenske kongresne industrije se ne zgodi nič. Še več stanje se še poslabšuje. Primerljivi kazalci z drugimi destinacijami kažejo, da imamo vedno večje težave s konkurenčnostjo na področju prepoznavnosti, letalske dostopnosti, davčnih obremenitev, javnega financiranja delovanja, sistemskega pristopa. Povsod tam, kjer nam usodo delijo in krojijo turistični aparatčiki.
Kot posledica povprečnosti nimamo odnosa do idej in intelektualne lastnine. Kot kažejo zgodbe naših politikov, je plonkanje legitimno in ne škoduje njihovim karieram. Od tu je le korak do splošno sprejmljivega razmišljanja, kjer je vse sprejemljivo, avtorstvo pa velja za svojevrstno čudaštvo in narcisoidnost kreativnih posameznikov.
Kongresni turizem se zapleta v gordijski vozel zvez in poznanstev in vsesplošnega negativizma. Takšen postaja prikladen poligon za neusmiljeno in čimhitrejše bogatenje posameznikov. Takšna, danes prevladujoča neolibelirna logika števila prodanih kranjskih klobas in nočitev je smrt za celotno industrijo. Odgovornost javnih inštitucij in še posebej javnih podjetij je širša. Te ustanove so zgradili naši zdajšnji upokojenci in najmanj kar se pričakuje od njih, je razumevanje multiplikativnih učinkov kongresne industrije. Ti pa niso izključno povezani s finančnim profitom temveč tudi in predvsem z moralnim , ki se na dolgi rok kaže v vrednosti kongresnih blagovnih znamk in destinacij. Tudi takšnih, s katerimi se tako radi vsakodnevno primerjamo.
Ali smo še lahko optimisti in kako bo izgledala naša kongresna prihodnost. Najbrž upanje umira zadnje. Nekaj upanja na koncu tunela vzbujajo redki pokončni posamezniki, ki so profesionalci od glave do pete. Pa mlada generacija kongresnikov, ki prihaja in se ne ozira na domačijski kongresni turizem. V podjetijih smo izšolali celo generacijo mladih strokovnjakov. Upajmo, da jih zaradi lastne agresije ne bomo prisilili, da grejo delat v tujino. Poskusimo se enkrat za spremembo zmenit, kaj želimo s kongresnim turizmom in se ne pustimo skregat tistim, ki so se učili od strica Machiavellija. Mogoče bi morali vsi skupaj na resno terapijo k Savini Atai. Najprej na oceno zmajevih biserov in nato na nekakšen kongresni detox. 100 dni do popolne kongresne industrije!
NA JURIŠ!
