URNE POSTAVKE
Ničvrednost avtorskega dela
Ena taka slovenska! Ko peljemo avto na servis k avtomehaniku, niti ne trznemo ob urni postavki 55 EUR/uro na lično specificiranem računu.
Danes pa se zgrozim, ko me na sestanku o projektu, ki ga pripravljamo, strokovna kolegica pribije na križ, ker je urna postavka osebja na projektu 39,00 EUR na uro. V podtonu se čuti, da bi to pri njih naredili bistveno ceneje. Očitno je strošek dela pri njih drugače vrednoten saj gre za javno upravo. O profesionalnosti, strokovnih referencah in vsem kar sodi k urnim postavkam nismo razpravljali. Kar naredimo kreativci je torej ničvredno in to zna čisto vsak.
Danes si očitno že vsak lahko sam profesionalno organizira dogodek. Še več, vsakdo si lahko izmisli projekt, ki se mu bo priklanjal cel svet in ga bodo navajali kot primer dobre prakse v učbenikih kongresne industrije (glej: Tony Rogers,Conferences and Conventions: A Global Industry). Verjamem, da niti srčna operacija ne bi predstavljala prevelikega problema, saj ga ni dela, ki mu nismo kos.
Ja, Slovenci smo svetovni carji, najboljši na svetu, ob stiku z realnostjo pa takoj poiščemo notranje sovražnike. Najbolj pri roki so kreativci in drugi naivci, ki razvijamo nove projekte, inoviramo in na zunaj promoviramo najlepšo državo na svetu. Sploh če se zaradi velikih vlaganj v projekt sredi totalne krize znajdemo v finančnih težavah. Te mimogrede rešujemo sami brez političnega sistema, partije in z zelo redkimi prijatelji, ki ti ostanejo v obdobju suhih krav.
V ozadju današnje zgodbe pa je grobo izganjanje obeh avtorjev projekta, negiranje stroškov razvoja, nespoštovanje intelektualnega kapitala vse s ciljem čim cenejšega prevzema projekta s strani “kredibilnih” partnerjev. Najbolj so na udaru izvirni projekti, ki so na prvi pogled enostavni in jih zaradi dobrega bredinga in know-howa sčasoma javnost posvoji. Se spomnite kampanje Slovenija moja dežela, ki je imela celo plejado soavtorjev, čeprav je jasno, kdo je bil copy, art direktor in režiser. Zgodba je končala na sodišču.
Nespoštovanje avtorstva je začinjeno še z besedičenjem o nacionalnem interesu, za katero se skriva neoliberalna prevzemna logika, ki sledi izključno cilju mešetarjenja, pobrati, kar se da, za čim manj denarja. V razvitih kongresnih destinacijah pa je intelektualna lastnina nedotakljiva in zaščitena z zakoni. Nespoštovanje pa naša folklora, saj z intelektualno lastnino lahko vsak lahko ravna po domače. Pa smo spet pri urnih postavkah, vsak projekt je tržno blago, tudi moj in kot soavtor se sam odločam, kakšna je vrednost moje urne postavke. Dokler mi jo je trg seveda pripravljen plačati.
Najbolj žalostno pa je nespoštovanje vloženega časa v projekt in občutek, da ti je nekdo poskušal že večkrat ukrasti lastno ustvarjalnost. Borba za svoje pravice ni enostavna, saj predstavlja stres, finančne in čustvene pritiske in izgubo veselja do projekta. Zato je projekt v čisto kapitalistični maniri z vsemi z vsemi oportunitenimi stroški naprodaj najboljšemu ponudniku.
Ste se že kdaj znašli v podobni vlogi? Vam vse skupaj zveni znano? Welcome to Slovenia. Do konstruktivne debate o prihodnosti projekta nismo prišli zaradi drobnjakarske debate na nivoju višine urnih postavk in kredibilnosti obeh idejnih očetov projekta. Z vsakim dnem takšne brezplodne debate nastaja na projektu ogromna škoda, saj energijo vlagamo v tipično slovensko prepucavanje, namesto v razvoj. Vse kar ni v ravnovesju, je dolgoročno obsojeno na propad. Na našem projektu ga ustvarjajo tuji partnerji, ki celotno zgodbo precej bolj jasno razumejo in podpirajo. Brez njih bi se projekt že zdavnaj sesul.
K sreči je projekt pozitiven, zdrav, uspešen in z odličnimi rezultati. Brend, ki smo ga razvili, je morda celo močnejši od nacionalnega kongresnega brenda. To nam daje moč za še eno sezono projekta in boj za prihodnost kongresne industrije. Dobri smo samo toliko kot je dober naš zadnji projekt, ostalo pa je zgodovina.
