MED KONGRESNIM PEKLOM IN RAJEM
Brez razvojne vizije in podpore bomo v prihodnosti nazadovali na lestvici ICCA
Včerajšni pogled na statistiko ICCA me je precej razburil. Informacija, da je Ljubljana na listi top 50 mestnih destinacij na svetu, je odlična. Potrebno pa jo je postaviti v pravi kontekst. Z državami Srednje in JV Evrope, s katerimi se dnevno borimo za kongrese združenj, smo ostali v sredini lestvice držav, kjer je gneča največja. Mesta konkurenčnih držav so večinoma stabilna in že nekaj časa smo v dobri družbi s Hrvaško, Estonijo, Srbijo Hrvaško in Romunijo. Za razliko od nas, so nekatere od teh držav na lestvici vsako leto napredovale za nekaj mest. Estonija za pet iz 46. na 41., Srbija za tri iz 46. na 43. mesto.
Uvrstitev mest je potrebno obravnavati z vidika urejenosti destinacije in zbiranja podatkov o kongresih. Slovenski položaj bi močno izboljšali podatki o kongresih združenj v Portorožu in Mariboru, pa kaj ko tam nimamo kongresnih uradov, niti ne zbiramo statističnih podatkov. Zanimivo je, da je za obdržanje položaja na lestvici potrebno izvesti več kongresov kot leto poprej, ko je za 44. mesto Sloveniji zadoščalo 44 kongresov, letos pa 53 (od tega jih je bilo 40 v Ljubljani). To kaže, da je konkurenca neusmiljena in brezkompromisna. Vsako leto vstopajo na sceno novi igralci. Klasične leisure destinacije prodirajo v prvi del lestvice. Prvih petdeset mest ima na voljo neprimerljive marketinške budgete. Slovenija žal vztrajno stagnira in je na posameznih kongresnih destinacijah že v globoki recesiji. Bled je z desetih kongresov leta 2010 padel na pet v letu 2011. Toliko jih organizira tudi Novi Sad in številne manj znane kongresne destinacije, ki jih pred leti ni bilo na zemljevidu. Portoroža in Maribora ni na lestvici. Verjetno zato, ker nihče ne zbira statističnih podatkov in ker se očitno pomena kongresnega turizma ne zavedajo.
Zagotovo se bodo našli oporečniki, ki bodo statistiko ICCA sesuvali. Za vse nejeverne Tomaže pa naj bo pomembno dejstvo, da je to edina in svetovno primerljiva statistika z dolgoletno tradicijo, ki je hkrati pomembna informacija za načrtovalce srečanj.
Slovenija se bo ob nadaljevanju uničevanja slovenske kongresne industrije hitro oddaljila od začrtanih ciljev. Kriza je namreč razgalila šibke točke. Na prvem mestu pa je problem turistična politika, ki kljub deklarativnim obljubam nikoli ni čisto zares naredila odločilnega koraka in zares finančno podprla kongresne industrije in je spravila Kongresni urad Slovenije v stanje insolventnosti. Medtem ko državni in mestni uradniki v konkurenčnih mestih že vrsto let na izust naštevajo multiplikativne učinke dejavnosti, razumejo pa predvsem dodatne prihodke skozi davke in turistično takso, se pri nas pogovarjamo o osnovah in živimo od praznih obljub. Država je breme razvoja kongresne dejavnosti z neolibelarno lahkotnostjo v veliki meri prenesla na gospodarstvo, ki pa že strga zadnje prihranke in bo zastavljen promocijski tempo težko zdržalo.
Na drugem mestu pa je po mojem globokem prepričanju prepočasno prilagajanje podjetij mednarodnim standardom kongresne industrije z okostenelimi poslovnimi modeli iz bližnje preteklosti. Zaradi tega smo izgubili že številne dogodke. Med igralci prve lige si hitro neprepoznaven, če nisi vrhunski in originalen.
Na tretjem mestu pa je dejstvo, da v nobeni od kongresnih niš nismo v svetovnem vrhu, imamo pa kar nekaj neizkoriščenih priložnosti. Primer so zelena kongresna srečanja, ki so nam zaradi velikosti države in logistične obvladljivosti pisana na kožo.
Kaj nam v takšni situaciji spoh preostane, da preprečimo eventuelni ICCA flop v prihodnosti. Če malce parafraziram, lahko država dokapitalizira Kongresni urad Slovenije in ga nacionalizira in s tem reši nevzdržno situacijo ali pa bo to naredilo gospodarstvo in ohranilo zdrav in solventen del obstoječega urada, vse kar je gospodarstvu nepotrebno, pa gre v stečaj. Prepričan sem, da lovimo zadnji vlak, predvsem pa moramo spoznati, da je vsakdo v slovenski kongresni industriji lahko del spremembe.
