BALKANSKA TURISTIČNA MIŠOLOVKA

Mostar je sredi julija postal velika turistična mišolovka. Ob vstopu v mestno vpadnico številni avtobusi napovedujejo gnečo in kmalu bo promet čez stari most v tem sijajnem mestu usmerjal semafor.

Na soparen julijski večer je našo fantovsko družinsko ekspedicijo že močno zdelovala lakota. V moškem svetu to običajno pomeni izrazito izgubo fokusa. Instiktivno sem vedel, da mi moj super lovski instikt za dobrimi restavracijami tokrat ne bo deloval. Preventivno sem preizkusil manever z iskanjem restavracij po obrobju glavne turistične cone, vendar brez uspeha. Ves čas sem razmišljal zakaj nisem prijatelja Benjamina povprašal za konkreten nasvet. To se je še vedno izkazalo za dobro naložbo. Moja sinova sta se v silni lakoti pogrezala v apatičnost do silnih arhitekturnih in drugih lepot na dveh nogah. Padla je odločitev. Vračamo se direktno v vročo turistično cono in bo kar pač bo.

V poplavi restavracij se je zdel “mladenič” mojih let še najbolj zanesljiva izbira. Prvi del programa je izvedel solidno in nam sugeriral lokalno mostarsko pivo. Nekako je uspel zadovoljiti tudi skupino seksi slovenskih turistik z vegetarijanko na čelu omizja, ki je pristala na begovo čorbo za katero se je izkazalo, da ni čisto vegeterijanska. Gin tonic je omilil stroga vegetarijanska načela ženskega omizja.

Mlajšega sina je zadela kap ob jedilniku s serijo slikovitih fotografij jedi, ki so po njegovih besedah znak najhujše restavracijske bede. Od tu naprej je šlo samo še navzdol. Šobska solata je bila dejansko na pol grška s feto, ki je spominjala na tofu. Temperatura solate je presegala zunanjo temperaturo in od pričakovane solatne osvežitve ni bilo nič. Lakota je naredila svoje in izbrali smo varno rešitev v obliki čevapčičev. Med tistimi od Hodžića iz Baščaršije (z nogometnim podpisom) in verzijo iz Travnika ne bi smela biti prevelika razlika. Nasmeški so nam iziginili z ust, ko so na mizi pristali čevpačiči nanjižje kakovosti iz Konzuma, da o somunu ne izgubljamo besed. Še bolj pa nas je šokiral račun, izpisan na roke na lističu s simpatičnim sporočilom “Primaris – distribucija užitka”.

Pogled na sloviti most smo ekspresno plačali in pobrali šila in kopita. S konkretnim komentarjem natakarju, ki je takoj po ropu pri belem dnevu izginil neznano kam in in ni bil dosegljiv za komentarje, kaj šele za konkretno reakcijo.

Ne morem verjeti, da sem se ujel v turistično past. To je precej omajalo mojo popotniško samozavest in utrdilo prepričanje, da bom še naprej iskal “off the beaten” doživetja. Takšna kot je bila dan prej izkušnja poletno simpatične Jahorine z vrhunsko gostinsko storitivijo.

Celotno zgodbo je še dodatno zapečatil izpad dveh trgovcev, ki sta se norčevala iz dveh korejskih kupcev spominkov. Prijaznemu prodajnemu uvodu je sledil vulgarni balkanski inferno. Verjetno se moramo počasi navaditi tudi na takšne balkanske turistične ekscese. Sveta sicer posamezniki ne moremo spremeniti in tudi trip advisor proti turističnim mišolovkam ne more dobiti bitke.

Z osveščenostjo turistov pa bodo počasi tudi pohlepni gostinci in trgovci spoznali kaj je value for money. Nezaslišano navijanje cen in luplljenje turistov so turisti praviloma skoraj vedno kaznovali. Cinizem, da bi morali vedeti na kakšen kraj smo se usedli pa je prilil olja na ogenj in botroval temu zapisu.

Podobnosti s kongresno industrijo in dogodki so zgolj naključne.